Spomin prijatelja
V 50. letih nam je bil TVD Partizan na Jesenicah skoraj drugi dom. Gimnastični program je bil izjemen, jeseniska ekipa pa med najboljšimi v Jugoslaviji. Kot otroci smo občudovali vrhunske športnike: Sonjo Rozman in Ado Smolnikar, ki sta zelo mladi nastopili na olimpijskih igrah v Helsinkih leta 1952, ter Jožeta Oblaka, Toneta Stražišarja, Emila Čelesnika in druge.
S Partizanom smo hodili tudi na počitnice — na Bled, v Valdoltro in Baško. Nikoli ne bom pozabil taborjenja v Zaki ob Blejskem jezeru, kjer so na vodi postavili drogovje za velike zavesljaje. Skoki v vodo so bili posebno spektakularni.
Emil je bil na orodju izjemno eleganten, zlasti na konju z ročaji. Med študijem stomatologije v Ljubljani mu ni bilo lahko. Denarja je bilo vedno premalo. Stanovanje si je plačeval z vodenjem gimnastike za mlajše. Ko danes gledam, kaj zahteva vrhunski šport, ne morem mimo skromnih razmer, v katerih so živeli — predvsem premalo in napačne prehrane za mladega atleta.
Po diplomi je delal kot zobozdravnik v Zdravstvenem domu Jesenice. Osemurni delavnik mu ni zadoščal. Kmalu je na Bledu odprl zasebno ordinacijo. Oblasti so zasebno prakso kmalu prepovedale. Če bi imel 50 let, bi lahko nadaljeval; rešitev je našel v Opatiji, kjer je bilo zasebno delo dovoljeno — zanimivo, v isti državi. Leta 1992 se je vrnil v Slovenijo.
Pogosto sem sedel z njim v laboratoriju. Bil je tudi zobotehnik. Vedno je uporabljal najsodobnejše tehnike, spremljal dogajanje po svetu in hodil na predavanja v tujino. Imel je ogromno znanja in izjemen čut za oblike, barve in postavitev zob. Komaj si ločil, ali ima pacient svoje zobe ali nadomestke.
Redki dosežejo takšno mero uspeha. Imel je neverjetno vitalnost, vztrajnost, inovativnost, delavnost in pogum, ki mu ga je dal šport. Živel je za delo, nase je mislil premalo. Ko je zbolel, je bilo žal prepozno. Odšel je star komaj 58 let. Kdo ve, kaj bi še naredil — bil je izvir idej.
Imel sem srečo, da sem ga poznal. Velika čast je reči, da sva bila prijatelja.
Janez Šmitek, maj 2024